Glas Marie Line

Vsaka družina se je česa naučila in kaj predala naprej. Če bi morala izbrati en nauk, ki sem se ga naučila in ga želim predati naprej, bi rekla, da hrane nikoli ne smemo zavreči. Moja mama je bila pri tem odličen zgled. To je opomin, ki prihaja neposredno iz povojnega obdobja, težkega časa, ko je bilo vse lepo in dragoceno. Nauk, ki diši po popečeni skorji sira, značilni za Lagosanto, mestece v pokrajini Ferrara.

Vsako poletje smo se zbirali pri babici Liberi. Lepo se je bilo spet srečati, saj med letom nismo imeli veliko priložnosti, da bi se videli. Vsi smo sedeli okoli kamina in pekli skorje sira ter koruzne storže. Spomnim se, kako je babica delila storže med nas otroke in nam pripovedovala o tej navadi, ki se ohranja že od vojne. Moj oče in njegovi bratje so bili takrat še majhni, zvečer ni bilo mogoče hoditi ven in televizije ni bilo. Tako se je moja babica, podobno kot druge ženske v vasi, domislila drugačnega načina skupnega preživljanja časa.

Živeli smo v majhnem kraju in vsi so si pomagali med seboj. Kmet nam je po spravilu koruznih storžev vedno pustil nekaj storžev, ne da bi vedel, da bo iz tega nastala naša družinska tradicija. Ko se je moja mama poročila z očetom, je tudi sama prevzela to navado. Ker ni imela kamina, jih je pekla na kuhinjskem gorilniku. Zdaj pa enako počnem jaz s svojo hčerko Alice, ki še ne kuha, a rada jé.

Kadar pripravim ragù, ga vedno pokusi in reče: »Ne zavoham babice.« To je prisrčen namig, naj dodam več skorje sira. In takrat se začnem spominjati tistih popoldnevov, ko smo poslušali babičine zgodbe, ko ni bilo veliko igrač in so bili navadni kamni prav tako dragoceni kot vse drugo.

Prav zato so tradicije tako pomembne. Predstavljajo odprta vrata do naših korenin, skozi katera se lahko podamo na pot po spominih. Moja pot po spominih je preplet podob družine iz Lagosanta in starih staršev, ki so živeli v kraju Bagnolo in Piano. Tako mamina kot očetova stran družine sestavljata mozaik spominov: skakanje v odprti namakalni kanal ali igranje skrivalnic na vozu s senom ... Takrat je bil voz privezan na osla, ki je podivjal, dedek pa je tekel za nami in kričal na ves glas. Naš dedek je bil videti, kot bi stopil iz stare fotografije, s klobukom na glavi in srpom za košnjo v roki. Spominjam se lubenice, narezane na kvadratne kose, ki sem si jo delil z bratranci in sestričnami. Spominjam se tudi svojega otročjega strahu, da me ima babica manj rada samo zato, ker nisem prenočeval pri njej, tako kot vsi moji bratje. Toda ta strah je vedno izginil, ko smo posedli okoli kamina.

Nekateri ljudje svoje ljubezni ne pokažejo zlahka, ne poljubljajo in ne objemajo, vendar obstajajo trenutki in vzdušja, v katerih se razkrije velika ljubezen. Za mojo babico je bil tak trenutek pred kaminom, ko je pekla koruzne storže.

To je le majhen del zgodbe moje družine, pot po spominih, na katero se vedno rad podam. Spomin, dragocen kot hrana.

Avtorji:
Besedilo: Carlotta Fiore
Fotografija: Diego Rosselli